Busy, busy

Danes sem imela slikanje za Projekt  Design, za slikanjem pa še dva castinga in en fiting za naslednjo službo. Dan se mi je tako začel že ob 8 zjutraj - definitivno prezgodaj - in po slikanju nadaljeval tako, da sem odhitela na castinge. Evo nekaj utrinkov iz slikanja....

Je pa Milano že čisto busy saj se pozna, da se naslednji teden začne Fashion Week Milano. Na castingih je trikrat več punc kot ponavadi, ker so sedaj vse prišle sem poizkusit svojo srečo, zato se tudi čaka trikrat dlje. Kar pomeni, da se moraš znati prerivati na castingih, da ne čakaš 3 ure :) Nesramno, saj vem, ampak znajdi se. Če imaš na razpolago 2 uri, da narediš dva castinga, se moraš včasih poslužiti tudi alternativnih rešitev. Sicer slišiš punce ki se kregajo katera je prišla prej, kar včasih skorajda vodi do lasanja in kletvic, ampak vsaka tukaj lovi minute in ko enkrat zamudiš pomemben casting lahko da ti je iz rok ušla življenjska priložnost.

Ampak jutri je spet nov dan in tudi nova priložnost da ujamem prave castinge :) Nočko!

A day in Milano

Prva dva tedna sta za mano. Uspešno sem 'padla' nazaj v tempo življenja manekenke, ki sploh ni takšen kot se ga predstavlja na raznih šovih variante Next top model, ampak veliko bolj razburljivo in zanimivo.

Moj 'običajen' dan se prične s tušem, ki mi pomaga da lahko pogledam v nov dan.  Nato sledi priprava vanilijevega kapučina in zajtrka. Ob zajtrku še enkrat pregledam castinge, ki sem jih že prejšnji večer dobila na mail, in zapišem naslove. V veliko torbo, kjer imam book, toaletno torbico in zemljevid vržem še visoke pete, saj nikakor ne bom tvegala svojih gležnjev ko bom tekala po Milanu.

Nato prvi casting, pa že zamujajo! Moral bi se pričeti že ob 10, prišla sem 15 do 10, da sem ena izmed prvih, saj imam ob 11 že drugega do katerega rabim 45 minut. Na vrsti sem tretja, ura je že 10.20, stranke od nikoder. Več deklet, vključno z mano, se nestrpno prestopa, saj se nam mudi.  Končno se prikažejo, sledi predstavitev, pogledajo book, škljoc škljoc tri fotke in čao. Hitro do metroja, ne čaki! S tramvajem bom  hitrej, pa še direkt me pripelje tja. Prečekiram mapo in zamenjam smer ter odhitim na metro. Joj ura je že pet čez pol enajst, pismo.

Končno pridem do drugega castinga, pred mano najmanj 20 punc. Srečam  znanko iz Estonije s katero se spustiva v klepet in pol ure čakanja hitro mine ob poslušanju  njenih zgodb. V Milanu je že osmič,  prvič je prišla ko je imela le 16 let. Nato sva na vrsti, pogledajo kompozit (predstavitveno kartico modela), všeč sem jim, zato se moram sprehoditi kjer ocenijo hojo in me napotijo da oblečem nekaj njihovih oblek.

Joooj pa ravno pozimi, ko imam na sebi tisoč plasti oblačil, se moram sleči v minuti, obleči njihova oblačila, nato spet ponoviti vajo. Pogledam  na uro, petnajst čez dvanajst. Naslednji casting je ob dveh torej imam čas da skočim nekaj pojest. Hmm pri vseh teh italijanskih dobrotah mi trenutno najbolj diši panini ali po domače topel sendvič. In seveda obvezen kapučino po kosilu, da si naberem moči za naprej. 

Petnajst čez dve pridem na casting, ob štirih že na drugega in ob petih me je čakal še zadnji. Klient je zabaven fotograf, ki me sprašuje o poreklu mojega imena. Italijani nimajo šumnikov zato me sprašuje kako se pravilno izgovori moje ime in iz katere daljne dežele prihajam s takim imenom. Ob omembi Slovenije naredi samo pomenjljiv aha, pričakoval je kakšno Rusijo ali Ukrajino. Očitno slovenke še nismo dovolj eksotične :)

Ob pol sedmih končno pridem v stanovanje. Hiter klepet s puncami o njihovem dnevu  in zanimivostih, ki so se jim zgodile. V kuhinji je pestro, ker smo vse lačne in si pripravljamo hrano, a je toliko bolj zabavno. Nato pregled castingov za naslednji dan, če ima katera od nas istega se dogovorimo da gremo skupaj. Utrujena še vedno najdem čas za skype in hitro sporočilo domačim, da jim povem da sem še vedno živa, da jem, se toplo oblačim ter da se mi ni zgodilo nič negativnega. Lahko noč.

Tjasolina

Here we go again.

Bolj nova sem v pisanju bloga, ampak pravijo, da naj bi pisala o tem kako se počutim, kdo sem in kaj se mi dogaja. To ne bi smelo biti pretežko, ne? Torej, sem Tjaša in sem model pri Bronzu. Trenutno sem že drugič na poti v eno izmed modnih prestolnic sveta, Milano, zato so me pri Bronzu prosili, če bi lahko pisala blog, kjer bi beležila dogajanja in izzive s katerimi se srečuje model v tujini.

Pravkar sem v fazi pakiranja, saj jutri navsezgodaj že odrinem proti Milanu. Prežemajo me občutki veselja ob snidenju s prijateljicami v Milanu, ampak mi je kar malo težko oditi od vseh 'mojih' tukaj. Ampak hej, hvalabogu za skype! Kljub vsemu pa sem polna novih pričakovanj in želja, tako da imam kar malo 'reisefieber'. Ampak kot pravijo, vsaka nova pot se začne s prvim korakom, zato grem veselo na pot in novim izzivom naproti! :)