Akcija! Z Arfom čistim življenje!

V plastičnih rokavicah zelo previdno po tipkovnici udriha Manja Plešnar

Pride dan, ko si moraš reči: akcija, pospravi življenje, ker je razmetano kot gora perila na tvoji pisalni mizi! Nekaj časa se da skrivati pod kupom navlake, ki iz dneva v dan pridobiva nove razsežnosti in se širi kot rimski imperij, a kaj ko kmalu zmanjka prostora! Potem pa buuuum! Veliki pok! Dovolj!

Ne pomaga ravno, da se mi neko podobno razodetje pripeti skoraj vsak mesec tik pred obiskom "tete iz Amerike", a kaj naj, PMS-a pač ne moremo kontrolirati. Jaz sem ga prvič "staknila" pred letom dni in do danes zanikala njegov obstoj, a zdaj mi je jasno, da je moje telo postalo talec te zoprne nadloge. Mini depresija, ki kot ura točno pride vsak mesec, mi je tokrat malce pomagala, zato jo bom sprejela z odprtimi rokami.

Saj veste, kaj pravijo? "When it rains, it pours!" Imam pa občutek, kot da je nekdo ravnokar vame vrgel cel škaf scavnice. Vse je narobe, samo rabila sem nekaj časa, da sem si to priznala. Sem popolnoma nezorganiziran človek, ki mu kljub 4 službam uspe sredi meseca ostati na kruhu in vodi. Mi lahko razložite, prosim??? Poleg tega me grize še lenoba, ki skoraj redno obišče, ko se zunaj ohladi. Pa še ta prekleti PMS, ki bi najraje oropal moj in še sosedov hladilnik. Tudi z vsebino omare nisem zadovoljna, vse bi najraje zažgala! Prišla sem do točke, ko samo mečem čez okno vse, kar imam dlje od enega leta. Stil se menja z razpoloženjem in moje razpoloženje se menja iz minute v minuto. Ker sem brez "ficka" in imam tono stvari, ki mi niso všeč, sem se bila primorana znajti.

Vračamo se nazaj v čas poljedeljstva in v čas, ko so si izmenjavali suho robo po principu "jaz tebi korenje, ti meni unikatno košaro". V tem trenutku, ko pišem kolumno, sedim ob morju, kjer piha rahel jesenski vetrič. Greje pa me ne le sonce, temveč tudi topla jakna iz umetnega "kožuščka", ki je last prijateljice, pred soncem pa me ščitijo očala, ki so last prijatelja. Tako je, to ni prav nič sramotno! Ko nimaš denarja, se je pač treba znajti in v tem trenutku mi je žal samo to, da tega nisem počela že prej. Obe s prijateljico sva nori na modo in prav vsak cent bi porabili za nakup najnovejše "cote". Posledica je popolnoma prazen hladilnik in prehranjevanje po principu, kupi burek, ker stane samo 2 evra, pa še cel dan si sit. Namesto, da razmišljam, koliko časa bo še tako, sem zavihala rokave. Prihodnost vidim v "fair tradu" med prijatelji. Jaz tebi pas, ti meni torbico. Najlepše je, da si lahko čez čas premisliš.

Prišla sem do še enega spoznanja... Kljub temu da sem nora in živahna, kot sem bila pri 16-ih letih, sem začela tudi o ljubezni razmišljati bolj taktično in koristoljubno. Razmišljati je potrebno o deljenju stroškov, ker z mamo si jih pač ne morem v nedogled. Odrasti je potrebno! In to takoj!