Kolumna: Partnerji, ljubimci ali prijatelji?

Po vseh možnih peripetijah spet udriha po tipkovnici Matevž Kralj

Ah, tole novembrsko vreme. Tudi mene je zadela depresija. In to tista »hard core«, ki se je ne znebiš kot pasjega kakca iz podplatov. No ja, saj sem jo na skrivaj kar pričakoval. Toliko sprememb na enkrat, da me je preprosto morala oplazit. Prišla je tiho, ždela po temnih kotih moje zavesti, dokler ni neko soboto zapičila svojo zastavo (tako dramatično kot astronavt svojo na luno) in razvila svoj črno-sivi prapor, kjer z velikimi črkami piše: DEPRESIJALAND.

Pa se je začelo z vprašanjem: partnerji, ljubimci ali prijatelji? Kdor me pozna več kot eno leto, ve, da ne zmorem biti samski več kot pol ure. Že osem in pol let je tako!!! Da, še pol prištevam. In tri je gotovo magična številka - in da, moje tri veze so bile vsekakor magične. Vsaj prvi dve še posebno. Saj se črna magija še vedno šteje pod magijo, a ne?  In vsekakor bi bil voodoo edina rešitev, pa sem raje izbral druge, bolj »samodestruktivne« ukrepe. In isto vprašanje na koncu vsake veze: partnerji, ljubimci ali prijatelji? In vedno izberem napačno odločitev.

Opcija ena: partnerji  - juhe se nikoli ne pogreva. Opcija dva: ljubimci - kar se vedno konča katastrofalno. Opcija tri: prijatelji - velik LOL!!! Vsi vemo odgovore na pamet, pa si vseeno zatiskamo oči, ko situacija ponovno privede do tega zagonetnega vprašanja, kajne? Pa si mečemo pesek v oči - vsi prijatelji so mi priča, da sem ga v svoje lastne oči zmetal za cel peskokop in dve ogromni gramozni jami peska. Plus za tri velike kamione. Med tem, ko nam odgovor "beži, preden vse skupaj eksplodira" sploh ne kapne.

In po veliki "šla-sva-narazen" vojni pride "delitev plena"!!! Ali po domače: kaj je moje in kaj je tvoje? Oziroma v mojem primeru je bolj: vzemi toaster, vzemi slike, hudiča vzemi vse rože, samo pusti moje cote pri miru!!! Naj omenim, da sem sicer enkrat ostal brez pol garderobe. In odgovor iz druge strani: rabim jih, da me spomnijo nate!!! Hudiča, kaj pa neplačane položnice??? Te lahko tudi odlično nadomestijo spomin name, kajne? Pa tudi na slikah sem lahko precej lep... Včasih...

Takole sem sicer podedoval mačka in kot kaže, je že drugič ostal brez enega »starša«. No, ja, sicer se je pa menda že navadil, a ne? In kot pravi moja mama: "Saj pride kmalu nov starš za tvojega mačka!" Seveda odgovorim, da vsekakor ne... No, koga slepimo... In potem, ko mama pristavi še: "Zakaj ne moreš biti bolj kot tvoj brat, ni si takoj našel punce in lepo uživa, ti pa..." Da, res. Zakaj ne morem biti bolj kot moj brat? Ker se bojim, da bo moj maček osamljen?

Naslednje sporočilo je namenjeno osebi, ki jo ljubkovalno imenujem kar »številka štiri«. Ne poznam te še (vsaj mislim), pa vseeno... Torej, draga številka štiri: Nehal sem verjeti, da bo tokrat pa res tisto pravo, do smrti, poroka, otroci, zlati prinašalec, hiša v predmestju in karavan. Ne, sedaj sem malo bolj skeptičen. In upam, da še naprej ostanem tak. Sedaj si mislim, da bom lahko srečen tudi s svojimi prijatelji, ko bomo družno nakupovali pleničke za inkontinenco in iskali proteze po dnevni sobi. Da, ne moti me, če me bo na smrtni postelji objela prostovoljka, ki bo čakala, da ji prepišem vse prihranke. Sedaj me ideja celo zabava in osvobaja. In nisem zagrenjen.

Depresije je konec. Nekako sem jo z metlo pometel in ji iz rok izpulil tisto zastavo z grozečim napisom. Sedaj sem spet stari dobri jaz. Pa še dobro šalo sem si izmislil. Tok, tok... Kdo je? Številka. Katera številka? Številka štiri.