VELIKI POK ALI KAKO OSTATI FANTASTIČEN!

Kljub bliskovitem preskoku v novo obdobje po tipkovnici strašansko pogumno udriha Manja Plešnar

Počutim se absolutno fantastično! In vedno bolj sem podobna Patsy in Edini... To naj bo v opomin vsem, ki se vam še kar zdi nepredstavljivo, da boste kmalu dopolnili velikih 30! Ooooo, pridejo! Da, da, in to tako hitro, da se ti zdi, da si zadnjih 29 let preživel v hibernetičnem stanju ali zoni somraka. Najbolj smešno je to, da si pri 30-ih prav vsak dan (kot nalašč) obkrožen z novicami o dojenčkih in srečnih parih ter njihovih fantastičnih zmožnostih za kredit, ker imajo "pogojno" službo ali podedovana stanovanja, ti pa SAMO s.p., za katerega plačuješ pravo bogastvo... Še Beyonce in Jaz-z ti gresta že pošteno na bruhanje, ker sta tako luštna, da ti poskakuje inzulin, pa ne veš, ali si ljubosumen ali tako ekstatično vesel za njiju.

Nekaj pa je res... Naj bo to v še večjo uteho vsem; PRENEHAŠ SE CMIZDITI!

Res, konec je jokanja, zdaj pride na vrsto le še sprejemanje tega, s čimer si pač "stuck with", kar sodeč po google prevodu pomeni "zaljubljen s"... Dobro, bomo pač gledali na to kot božansko stanje, ki ti je bilo podarjeno in za katerega se lahko počutiš hvaležno višjim silam. In jaz tudi sem vedno in vedno bom bila! Mislim, da sem zato nagrajena z obrazom, na katerem še ni zacvetela ena samcata gubica. Pa še o tem ne bi rada ravno preveč razglabljala, ker se morda zjutraj zbudim s kakšnim presenečenjem sredi čela.

Predvidevam pa, da me zjutraj čaka kakšno novo presenečenje, ker incidentov v mojem nadvse zanimivem in včasih neverjetno komičnem življenju ne manjka. Zadnji takšne vrste je bil, ko sem se preko skypa slišala z dobrim prijateljem. Potarnala sem mu o moji nesrečni prelomnici in o dejstvu, da vse vrstnice rojevajo, kot po tekočem traku Elana in da mi biološka štoparca zdaj čisto zares že tiktaka. V sekundi se mi je smrtno resno ponudil, da mi naredi otroka!!!! Prosim!?! (pa ni bilo prvič, da se malo pohvalim)

Veste, kaj? Dejansko sem razmišljala o ponudbi! Zakaj pa ne, konec koncev sem dovolj trčena, da bi mi takšno življenje lahko izjemno ustrezalo. Dejstva so sledeča: v dolgotrajno ljubezen ne verjamem, verjamem pa, da smo lahko neizmerno srečni, če imamo vsaj lepih 10 let z nekom (Kaj ni res? In, a ni dovolj?), fant ima drugo državljanstvo (se pravi, bi bil otrok multilingvist že pri 10 mesecih), končno bi se razporedili stroški gospodinjstva (verjamite mi, najtežje je biti samska ženska v Ljubljani - oziroma kjerkoli z najemnino), potovala bi sem ter tja in počitnice ne bi pomenile "promenade po Puljski rivieri, kjer so štantki z ljubkimi delfinčki in kjer otroci vpijejo "mami, mami, kupi, kupi!"... Lahko bi naštevala v nedogled.

Je to rešitev? Se bom potem pri 50-ih preselila v skupnost, kjer bomo vsi brez pokojnine primorani živeti v najeti hiši za 20 ljudi? Ne sliši se tako slabo, vsaj sami ne bomo!! (Lasten otrok te namreč zasovraži nekje v zgodnji puberteti in si od takrat želi samo bežati stran)! Kupim!

Medtem ko še malo razmišljam, bom najprej raje obrnila na glavo svojo omaro in ne življenja. Imam poseben plan, saj sem že končala z renovacijo kuhinje in kupila potreben servis iz porcelana... Tokrat se od glave do pet lotim še notranjosti omare! Zavihala bom rokave in metala stran vse, za kar se mi zdi, da je neprebavljivo kot zanič kosilo ali pokvarjen moški.

V glavi slišim Edino: Glavo gor, 30 and freakin' fabulous, sweetie darling! Cheers!