INTERVJU: DOMINIK BAGOLA, BOBNAR IN KLAVIRSKI SONGWRITER

"Verjamem, da glasba ni bitka talentov, ampak predvsem njihovo sodelovanje. To je nadvse pomembno in v zadnjem času malo zanemarjeno dejstvo."

Dominik Bagola je oseba, ob katerem se v trenutku počutiš sprejetega in dobrodošlega. Velik človek, torej. Čeprav je 5 let deloval kot bobnar skupine Psycho-Path, je na albumu, ki je premierno predstavitev doživel minuli četrtek, svoj glasbeni talent dokazal predvsem kot vokalist in klavirski songwriter. Je velik glasbeni poznavalec, predvsem pa človek, ki glasbo vidi kot užitek, izmenjavanje energije čim  več glasbenikov, ki se pretvarja v enoten glasbeni presežek.

1. Pripravljate izdajo prvega solo albuma. Kako bi ga opisali? Komu je namenjena oz. kaj bodo ljubitelji glasbe na njej lahko slišali?

Glasbo se težko opisuje z besedami. Na srečo je na www.balladero.com že pripravljen promo mix, ki napoveduje prihajajoči dolgometražni album. Balladero, Club Deuce je plošča, ki izhaja iz klavirja, okrog katerega zgradi zgodbo skozi 12 avtorskih songov, ki jih dopolnjuje celovita bend akustika. Lahko bi rekli, da gre za polnokrvni songwriterski izdelek. Predvsem to je bil moj namen, ustvariti songe, ki bodo ostali v ušesu in dobro zveneli tako na plošči kot tudi v živo. Na srečo je to moja druga plošča, po bobnarski, ki sem jo posnel s Psycho-Path, tako, da je bilo tokrat delo že lažje, pod lastno taktirko pa je po svoje predstavljalo tudi večji izziv ter odgovornost. Čeprav je delo producenta vnovič vrhunsko prevzel Bobby MacIntyre, s katerim sva po pol leta trajajočih snemanjih v Sloveniji zaključila album v njegovem Studiu 71 v Miamiju, nato pa je material odšel še na mastering na Capitol mastering v Los Angeles. Ta dolga pot albuma zaznamuje tudi glasbo. Po moje je dovolj pestra in raznolika, da bo zadovoljila prave ljubitelje glasbe, predvsem pa tudi ponuja samo iskreno glasbo, brez fasade ali »ideološkega« koncepta, obremenjenosti z žanri ali bendovsko »ikonografijo«. Tu gre torej predvsem za »muziko«. 

2. Album je glede na zasedbo, ki ga je soustvarjala, precej mednaroden. Kdo vse je sodeloval pri projektu Balladero - Club deuce?

Res je, album zaznamuje obilica mednarodnih gostovanj, slovenskih, italijanskih in ameriških glasbenikov, prijateljev in vrhunskih glasbenikov. Vsega skupaj se je na plošči zvrstilo 15 glasbenikov, med njimi 4 pevke in dodatni 4 tonski mojstri. Če naštejem vse po vrsti: Bobby MacIntyre (produkcija, bobni, perkusije kitara, back vokali), Iztok Rodež (kitara), Sašo Benko (kitara), Lorenzo Corti (kitara), Luka Ščavničar (bas kitara), Shane Soloski (bas kitara), Jure Bergant (kontrabas), Aljoša Bagola (klaviature in vizualna oprema albuma), Matej Šavel (bobni), Samo Budna (violine), Tanja Ravljen (vokal), Lina Rahne (vokal), Melanija Fabčič (vokal), Jadranka Juras (vokal), Štefan Kovač, Tonči Ruzina Frankulin, Samo Jurca (tonski mojstri), Robert Vosgien (mastering), sam pa sem poleg avtorske vloge predvsem na klavirju, bobnih in vokalu, obenem pa sem imel veselje prevzeti še nekaj drugih instrumentov s tipkami (hammond orgle, rhodes), pa tudi nekaj bolj »eksotičnih« (vibrafon, glockenspiel) in razne druge zabavne »ropotuljice« ...  

3. V četrtek, 20.10. ste v Ormožu album prvič predstavili javnosti. Kje in kdaj vas bo še možno videti in poslušati v živo?

Da, pravkar smo opravili svoj prvi koncert, ki je odlično uspel! Energija je bila prava, album pa se je izkazal kot zelo zrel za živo izvajanje, komadi so dovolj "odprti", da je možno vse, kar je na plošči še dodatno nadgraditi in prepustiti malim ali velikim trenutkom spontanega "navdiha". Mene v glasbi veseli predvsem to, graditi naprej in poskušati iti vedno malo dlje in bolje. Zato vsekakor prvi koncert ni zadnji. Zaenkrat imamo potrjen špil v četrtek, 24.11., v Kino Šiška, kjer bomo predskupina bendu Starfucker / STRFKR. Pred tem in po tem pa tudi že organiziramo dodatne nastope. Skupina se je odlično ujela in je v pravi formi za zvočno razvajanje občinstev, tako da vabljeni k poslušanju v vašem najbližjem kraju! Z veseljem se bomo tudi odzvali na povabila, v kolikor se bo komu zdelo, da bi nas rad slišal v svojem "okolišu". V tem smislu bomo pravi trubadurski bend, haha.

4. Pa se vrniva k vašim glasbenim začetkom... Kdaj se je začela glasbena pot Dominika Bagole in kako je njen razvoj potekal?

Uh, to je dolga in po svoje zanimiva zgodba. Začne se pri zgodnjih šestih letih, ko sem bil v varstvu svojih starih staršev, bila sta cerkvena pevca, kar je pomenilo, da sem vikende preživljal ob boku cerkvenega organista. Ker sem hitro začel stikati po tipkah, je ta predlagal, da me vpišejo v glasbeno šolo. Tudi če ne bi predlagal, bi začel jaz verjetno težiti, ker sem imel fiksno idejo, da bi špilal največji možen inštrument - orgle, seveda. Teh v glasbeni šoli niso imeli, je pa bil blizu velik koncertni klavir, ki sem ga takoj vzljubil in se podal na to svojo pot, ki je bila po zelo uspešni nižji glasbeni šolo za dve leti prekinjena, nato pa se je z odkritjem jazza spet vzpostavila. Vmes sem korenito "prešaltal" na bobne, jim posvetil celih petnajst let intenzivnega igranja, predvsem s skupino Psycho-Path, s katero smo obredli pol Evrope in Balkana, nato pa sem se 2009 odpravil še na študij na Tech Music Schools v London, kjer sem zaključil njihov certificate program, čaka me pa tudi stalno mesto na BMus programu. Žal se zaenkrat premik gor finančno ne izzide, pa tudi sicer sem energijo usmeril predvsem v to ploščo, tako da trenutno vse aktivnosti usmerjam predvsem v klavir in petje, pri tem mi pomagata Jadranka Juras in Milan Stanisavljevič, odlična profesorja in vrhunska glasbenika. Vmes moram omeniti veliko obiskov raznih delavnic, med drugim Jazzinty in Jazz Kamp Kranj ... Zdi se mi, da je nujno, da vsak glasbenik dobi čim več izkušenj iz čim več virov. Sicer moja pot ni v celoti glasbena, ampak je glasba predvsem tisto, čemur že leta in leta posvečam ves svoj prosti čas. Lepo bi bilo, če bi lahko temu posvetil ves svoj čas, ampak se zaenkrat še ni izšlo.

5. Ste torej šolan glasbenik. Pa vendar se verjetno strinjate, da obstajajo ljudje, ki so vas o glasbi in njenem bistvu naučili več kot katerikoli šolski program. Kdo vam je pri ustvarjanju v navdih in motivacijo?

Sem "pol-šolan" oziroma šolan "na ulici", haha. Predvsem moram kot najbolj pomenljiv postanek na glasbeni poti omeniti Aleksandra Vlaja, prvega učitelja klavirja, izjemnega prekmurskega šansonjera, ki je pustil velik pečat na mojem ustvarjanju, ob njem pa tudi Bobbyja MacIntyreja, ki je tokrat že drugič podal veliko glasbenega znanja. Če boste šli poizvedovat o temu izvrstnemu ameriškemu bobnarju in producentu, vas bo presenetil obseg ustvarjanja in sodelovanj, ki jih je v svoji pestri karieri že "zagrešil". Vsekakor se mi zdi, da je pomembna predvsem pot, ne toliko cilj. Obenem pa je pomembno, da imaš na tej poti odprte oči, ušesa in srce. Največ se naučiš od ljudi in od sodelovanja z njimi. V navdih in motivacijo so mi, seveda, meni ljubi (po)ustvarjalci in avtorji. Nabor teh je ogromen, predvsem pa se na moji playlisti znajde veliko klavirske klasike, jazza, folk, blues in rock glasbe. Od Schumanna, Ravela, Mahlerja, Shostakovicha, preko Monka, Davisa, Coltranea, Mehladua, Nine Simone, do Dylana, Younga, Waitsa in še bi lahko našteval. Navdihujejo me tudi domači izvajalci, npr. Milko Lazar, Dejan Berden, Milan Stanisavljevič, Moveknowledgement, Kristijan Kranjčan in prijatelji, npr. Jaka Berger, s svojimi multi-žanrskimi bobnarskimi projekti ... Veliko navdiha najdem tudi znotraj kroga svoje družine, smo gostilniška vrsta te osnovne družbene celice, kar pomeni, da je pri nas vedno zelo pestro! Navdihuje me tako izvrstna kuhinja mame Ivanke in sestre Urške kot tudi izjemna pozitivna ustvarjalnost očeta Jožeta, ki najde vir navdiha, kjer ga drugi ne bi videli. Tako, da je motivacija že od malega prisotna povsod naokoli, obenem pa imam na srečo tudi čast in veselje biti v najtesnejši sorodstveni vezi z bratom Aljošo, ki ga verjetno že poznate kot izjemnega kreativca ... Tudi precej glasbenega navdiha sem skozi leta dobil od njega, saj v bistvu on že dlje časa piše in ustvarja za svoj glasbeni projekt Ikono, super sva sodelovala tudi na moji plošči, za katero je naredil tudi vizualno podobo (skupaj s prijateljem, izvrstnim oblikovalcem Sašom Leskovarjem iz studia The Box). Obenem mi je glasbena obzorja odprla punca Tanja, izjemna vokalistka, ki je nekaj let nazaj začela in končala študij muzikala v Veliki Britaniji, kjer trenutno čaka na svojo priložnost. Ob vsem tem mogoče tiste najbolj intimne trenutke navdiha jemljem iz posebnih poglavij glasbene zakladnice, npr. z deli Marthe Argerich (le-ta bo 13. decembra "baje" nastopila v Modeni! Ker je v življenjski formi, predlagam, da jo poskusite videti v živo in potem preprosto pozabite na ostalo glasbo, tudi mojo, haha). To je naprimer tisto, kar mene v celoti navdihuje v glasbi. Popoln zvok, ki je sozvočje življenja in umetnosti.

6. Menda je bolj primerno vprašanje, katerega instrumenta ne znate igrati, kot pa katerega znate - je to res? Ste glasbeni multitalent? 

Oh, ne smatram se za glasbenega multitalenta. Sem bobnar in "klavirski" songwriter, ki z veseljem in užitkom odpoje svoje songe. Nisem pa "one man band oz. orkester", tega si niti ne želim. Z največjim veseljem sodelujem s čim več glasbeniki. To mi je že od nekdaj bilo v užitek, izmenjevati energijo in vse skupaj preoblikovati v nek skupni presežek. Mislim, da te preveč talenta lahko naredi preveč osamljenega, nekaj stvari moraš prepustiti skupni dinamiki. Cenim pa glasbene mulititalente. Zame je glasbeni "multitalent" Mahlerjeva glasba, ki povezuje zvok v obsegu "tisočev" kot npr. njegova osma simfonija ali pa npr. koncept venezuelskega orkestra Simona Bolivarja in njihovega super "frontmana" Gustava Dudamela. Po moje je bolj pomembno kot o multitalentih govoriti o "multikulti" - tudi v glasbi je to vse bolj pomembno, kako odprt je posameznik za različne vplive in kako jih zna v današnji z informacijami preplavljenimi družbi skanalizirati v nek enovit glasbeni izdelek. Verjamem pa, da glasba ni bitka talentov, ampak predvsem njihovo sodelovanje. To je nadvse pomembno in v zadnjem času malo zanemarjeno dejstvo.

7. Ker smo modni portal, ne morem mimo vprašanja, ali je tudi moda vaše področje. Kako bi opisali svoj slog oblačenja?

Ne sledim modnim muham, čeprav me kdaj presenetijo in mi načeloma niso nadležne. Cenim modne ustvarjalce in njihov zgodovinski ter vedno aktualni prispevek družbeno-kulturnim trendom. Moda je vsekakor eno od gibal in esencialni "destilator" estetskega napredka družbe. Se mi pa zdi, da svet na zunaj postaja vse bolj lep, na znotraj pa vse bolj, hm ... razpacan. Moj slog oblačenja je ob vsem tem zelo preprost - rokenrol!

8. Se bo odrski stil oblačenja kakorkoli razlikoval od zasebnega?