VELIKI INTERVJU Z MARJETO GROŠELJ

Slovenska legenda oblikovanja torbic ob 45. obletnici dela: "Moda je igra!"

Torbica, ta čudoviti predmet poželenja in obvezni kos garderobe vsake ženske, a vse pogosteje tudi moških. Kaj je lepšega, kot obesiti na ramo ali vzeti pod roko torbico z znamenitim logotipom G? Jo stiskati k sebi, božati, ljubkovati, zaščitniško vzeti pod perut ali ponosno razkazovati v dlani?

Bilo je 13. julija 1966, ko je Marjeta Grošelj odprla svoj butik na Tavčarjevi ulici v Ljubljani. Danes, 45 let kasneje, še vedno domuje na tem naslovu. Tu nastajajo stvaritve z imenitnim podpisom G, torbice, ki so predmet poželenja tako Slovenk kot tujk in to ne glede na globino žepa. Marjetine torbice so prepoznavne že od daleč - so elegantne, stilske, vedno v skladu z modnimi trendi ali celo dva koraka pred njimi, kljub vsemu pa uspejo ujeti neko brezčasnost, zaradi česar sta njihova oblika in barva aktualni celo čez desetletja. Vse imetnice pristnih vintidž Marjetinih torbic vam bodo to z veseljem potrdile.

Gospa Marjeta Grošelj je resnično - gospa. Tako po vselej brezhibnem videzu kot tudi uglajenem obnašanju, ki izžareva damskost z ravno pravim kančkom nonšalance. Srečo imamo, da jo imamo. Marjeto namreč. Še dobro, da je ostala tu, in da nam je ni speljala kakšna tuja prestolnica, v kateri bi Marjeta Grošelj zanesljivo dosegla zvezdniški status. Gospa Marjeta pravi, da je namenoma ostala tukaj. Da je povsem zadovoljna tukaj in zdaj, v svoji Sloveniji, in čeprav smo majhni in včasih provincionalni, nas gospa Marjeta s svojimi vizionarskimi stvaritvami rada poučuje o skrivnostnih sloga na najvišji ravni.

Marjeta Grošelj ni samo oblikovalka, ampak tudi mati treh že odraslih sinov. Še vedno zgleda mladostna, k čemur ji najbrž pomaga tudi sedem let vadbe joge. Gibanje je za gospo Marjeto zelo pomembno, saj meni, da moda pride do izraza predvsem skozi elegantno gibanje, zato je telovadba pomembna, da ohranimo telo graciozno, lahkotno in elegantno. Prav s temi besedami lahko opišemo tudi gospo Grošelj.
Čeprav je kot oblikovalka dosegla že vse, tudi po 45 letih nima niti najmanjšega namena, da se upokoji ali delavnico na Tavčarjevi 4 prepusti komu drugemu. Zanjo je oblikovanje kot zrak, ki ga diha, nujno potrebno, poleg tega čuti, da pri oblikovanju še ni izpovedala vsega. Od idej ji kar žubori v glavi. Vsak dan se z največjim veseljem že zgodaj zjutraj napoti k svojim malim in velikim ljubicam - torbicam. In za nas ustvarja torbične haute couture sanje. Strogo disciplino in delovne navade ji je vcepil že oče, od katerega je nasledila obrt.

Kakšni so vaši občutki, ko je za vami 45 let dela? Prepričana sem, da so vas letos to novinarji pogosto spraševali.

Pravzaprav me tega ni še nihče vprašal! Sprašujejo me, kako sem začela, kako se počutim pa... (smeh)... no, počutim se super! Vedno sem vedela, da se bom do konca ukvarjala s tem. Če si začel, s tem nadaljuješ. Moda me je vedno veselila, zato sem si izbrala pravi poklic.

Ste imeli kakšno 'fešto' ob jubileju?

Imela sem jo, tu v butiku na Tavčarjevi, zasebno pa ne. Še te ne bi praznovala, če me ne bi sinovi spomnili nanjo! Čeprav jaz že s tem proslavljam, če mi model torbice uspe. Tako da naredim nekaj takega, ob čemer rečem: 'Vau, zdaj sem pa nekaj novega naredila, česar še nisem videla!' Za 45. obletnico sem imela v izložbi eno tako torbico, ki simbolizira moje delo. Imela sem eno samo, minimalistično, a tako, kot je ni še nihče naredil. To lahko ugotovi tudi vsak modni poznavalec (nasmešek).

So bile na praznovanju tudi zveste stranke?

Ja, veliko jih je bilo. Več, kot sem pričakovala, tako da sem bila zelo počaščena. Zdaj prihaja v moj butik že tretja generacija prvotnih zvestih strank.

Kako se je v teh 45-ih letih razvijal vaš slog? Je vidna kakšna rdeča nit ustvarjanja skozi vsa desetletja?

Današnji generaciji je težko razumeti, kako sem začela. Ker takrat ni bilo nič za dobiti - nisi smel uvažati, znajdel si se s tistim, kar so prodajale tovarne. Ampak bila sem mlada in prodorna, pomagal mi je še oče, ki je bil v tem doma in zame je bil izziv naresti nekaj iz nič. Oče je stavil na kakovost. Seveda sem povzela to njegovo razmišljanje, a zame je na prvem mestu tudi dizajn. Moj oče je bil zelo napreden. Šla sem na izpopolnjevanje v Anglijo. To takrat tudi ni bilo kar tako, v London ni šel vsak. Mene je moda očarala. Zame je bil to velik preskok, odprl se mi je nov svet, kajti takrat se ni potovalo, še za v Trst si moral imeti vizo!

Česa ste se na novo naučili v Londonu?

V Ljubljani ni bilo skoraj ničesar in ko sem prišla v tuj svet, sem bila popolnoma očarana; nisem vedela, ali bi hodila po galerijah ali po trgovinah (smeh). V Londonu sem preprosto - uživala. Seveda so se mi razširila tudi obzorja.

Kakšen je odziv tujcev, ko vstopijo v vašo trgovino? So presenečeni, da jih sprejme in jim svetuje ter postreže kar oblikovalka sama?

Pravzaprav najprej vprašajo, od kod so torbice. In so presenečeni, da je to narejeno v Sloveniji. Moram reči, da mi vsak tak trenutek da ogromno elana za naprej. Da me tudi taki, ki nekaj o tem vedo, pohvalijo. Še bolj so presenečeni, ko ugotovijo, da sem jaz tista, ki je torbice oblikovala. Tako se je zgodila tudi objava v New York Timesu, ko je mojo trgovino obiskal novinar iz tujine in potem sem bila obveščena, da je o meni izšel članek v ameriškem časopisu! Res se mi je zdelo 'fajn' (nasmeh).

V modi cenimo kose, ki so brezčasni; imate kakšen pomislek, ko kdo vašo kolekcijo ali posamezen kos poimenuje s tem pridevnikom?

Ne, kje pa! Strinjam se z njim. Ni treba, da je vedno vse novo. Če kupite dober kos, npr. torbico, s kakovostnim dizajnom, zakaj bi ga imel samo za eno sezono ali dve? Če znaš celotno podobo zgraditi, je to lahko super. Pravi kosi so lahko brezčasni. Mogoče je to tista rdeča nit mojega ustvarjanja, o kateri sva govorili prej.

Ali veste, da so zdaj vaše vintidž torbice iz 70-ih let pravi kultni kos garderobe za vsako modno navdušenko?!

Ja, to pa vem! (smeh) So mi povedali. Te torbice zdaj nosijo vnukinje mojih prvih strank in druge. Ena mlada gospa mi je povedala, da s ponosom nosi mojo torbico, ki ji jo je podarila tašča. Ta je bila zelo pedantna in je lepo pazila nanjo. No, pravi, da torbico z največjim užitkom nosi in kako vesela sem šele jaz, ko slišim tako zgodbo! Če ima nekdo odnos do stvari, je čisto drugače. Potem znaš stvari ceniti. V vsak naš izdelek je vloženo veliko ur ročnega dela - to, kar je v tujini velecenjeno. Pri nas je vse ročno narejeno, razen roba, ki ga strojno zašijemo.

Ta umetnost obrti in rokodelstva je v tujini zelo cenjena. Kako je pri nas?

Mislim, da ni. Ne še. S tem nočem reči, da moje torbice niso cenjene, ker so. Govorim za druge izdelke - ljudi bolj zanima dizajn, kot pa to, ali je izdelek nastal z ročnim delom. Mogoče pa ta občutek, da se ceni ročno delo, še pride. Mogoče že prihaja.

Angleži pravijo, da nismo tako bogati, da bi poceni kupovali. S tega stališča je torbica Grošelj najbrž naložba.

Jaz mislim, da je (smeh). Celo za več generacij, glede na videno. To, da tujci, ki se spoznajo na modo, opazijo moj trud, mi pomeni veliko. Doma so že itak nekako navajeni name, pa na to, da so stvari dobro narejene (nasmeh).

Ali pridejo tujci naključno, kje izvedo za vas?

Ljubljane še ne poznajo toliko. Morda Američani že vedo, kaj jih čaka v Ljubljani, ker so o tem kaj prebrali. Večino pa nekako prinese mimo, gledajo v izložbo, všeč jim je in vstopijo. K meni jih usmerjajo najbrž tudi v hotelu. Oglasili so se tudi kupci z Norveške, ki so imeli v svojem popotniškem vodiču zapisano informacijo o moji trgovini - to me je res presenetilo.

Kakšna se jim zdi cena vaših torbic?

To je čisto odvisno. Če pride nekdo, ki je modno osveščen in ceno izdelka primerja s kreatorji v tujini, se mu ne zdi drago. Nekateri pa mogoče mislijo, da v 'nekdanji Jugoslaviji' ne bodo naleteli na take cene (smeh).

Kakšne so vaše želje glede oblikovanja v naslednjem obdobju? Čez pet let boste imeli super obletnico - 50 let dela...

... jaz nimam občutka, da gre za delo, ker čutim ob oblikovanju tak entuziazem! Mene kreativnost popolnoma potegne noter in navdušuje. Mogoče zato nimam občutka, da je 45 let tako hitro minilo! Sploh si ne predstavljam, da bi nehala! Polna sem še idej, toliko imam še za povedati in narediti!

Vam kdaj kakšna torbica ne da spati?

O, seveda! Ponavadi je to v fazi zasnove, v nastajanju. Take, ki jih delam za kakšne ekstra revije. Takrat sploh ne čutim utrujenosti in zaspanosti, kar nekaj me 'drži gor'! To so zelo mešani občutki, kar po zraku me nosi od navdušenja in zamisli, kako bi bilo nekaj boljše.

Pride kdaj tudi občutek zasičenja?

Tudi. Ampak to moraš malo pustiti ob strani, pustiti, da kakšen dan to 'odleži' in se vmes lotiti kakšnega drugega dela. Vsak, ki ustvarja, ima take trenutke. Če si samokritičen, je to še huje. In jaz sem zelo samokritična! Mogoče vidim več, kot bi kdo drugi. Ampak to je v redu. Take stvari te ženejo naprej. Vedno moraš od sebe zahtevati več in ne 'zaspati'.

Ko pridete na kakšno družabno srečanje, zagotovo vidite veliko dam, ki nosijo vaše torbice. Jih prepoznate že na daleč?

Oh, ja! Menim, da bi spoznala čisto vsako, ki sem jo naredila v teh 45 letih! Lahko naredite preizkus! Prvič dizajn, drugič način izdelave - to me pa nihče ne bi mogel prevarati! Od daleč jih opazujem in če kakšna gospa pristopi k meni, sem zelo vesela, sicer pa se jim sama ne vsiljujem. Če vidim, da zna torbico nekdo dobro nositi, sem presrečna!

Katera je največja napaka, ki jo lahko naredimo pri nošenju torbice?

Prva gotovo ta, če nismo dovolj samozavestni! Če nekdo stopi s stvarjo, ki jo je dal nase in o tem ne dvomi, je vtis čisto drugačen, kot pa če torbo stisne k sebi kot eno ubogo revo in okoli hodi neprepričan. Rada svetujem kupcem, kako naj nosijo torbico, ki so jo kupili - pokažem jim vse načine nošenja, ki jih torbica omogoča. Vedno poudarjam, da je pomembna prezenca. Moda je igra! Veliko ljudi pa se te igre boji. Za nekoga, ki ni dovolj 'korajžen', je mogoče bolje, da se drži preverjenih stvari.

Na zadnjem tednu mode so vaše torbice požele velik aplavz, predstavili pa ste jih na kreacijah Alenke Globočnik.

Z Alenko sva sodelovali že pri prejšnjih tednih mode, tako da sva ponovno šli v sodelovanje. Zelo je simpatična. Na modno brv sem poslala nove torbice. Lahko so manj nosljive. Priznam, da se za na pisto malo 'izživljam', saj se mi zdi, da tam lahko pokažem res vse, vse svoje znanje in si dam duška za na oder. Pozabim na omejitve in tržne zakonitosti, prebudi se umetnik.

Dragica Sušnik

Foto: Matej Grošelj