DIALOG KREATIVCEV: KRISTINA LOVKO VS. DEJAN KRAJNIK

Iskriv umetniški pogovor sorodnih duš

Tokrat smo pri Fashion.si kot gostujočo Modno Insiderko k sodelovanju povabili mlado modno oblikovalko Kristino Lovko, ki nas je nedavno navdušila z modno revijo "Gospodična Urbanova" v sklopu Meseca oblikovanja. Kristina si je za pogovor izbrala človeka, ki ga ceni, spoštuje in za katerega pravi, da ji je podoben po načinu razmišljanja. Modni oblikovalec Dejan Krajnik je vabilo sprejel in tako smo dobili zanimivo zgodbo dveh krativnih umetniških duš, ki sta se izoblikovali na ljubljanski naravoslovnotehniški fakulteti. Govorila sta o sorodnosti njunih misli, ki so ob skupnih srečanjih nekaj čisto običajnega. Debatam in rešitvam ni nikoli konca, kljub temu da se nikoli nista pretirano družila in se velikokrat srečevala zgolj naključno. Sledi torej pogovor, ki je tipično "njun", izpod prstov trenutnega navdiha, brez določene vizije. Preprosto deljenje mnenj in kovanje skupne filozofije, ki ju bo morda pripeljala do končnih rezultatov... drugo leto...

Kristina:

Prva misel, Dejan Krajnik. Med mojo življensko šolo sem se srečevala z Dejanom. Najini konstruktivni pogovori so se dogajali, ob meni najlubših kofetkah... Kakor tudi nazadnje, kjer sva se po naključju spet srečala. Sam naslov naj bo sorodnost, ker tako nekako tudi je. Čeprav vsak na svoji poti, ostajava podobno misleča.

Dejan:

Najino prijateljstvo se je rodilo iz debate in v njej obstalo. Če se zamislim nad njim, mislim da ne vem ničesar o tebi in tvojem življenju, ampak vse o Tebi in tvojem Mišljenju. Kar mi pomeni največ. In tako se najdeva vedno v trenutkih, ko oba kričiva po spremembi. Sva kot tisti perpetuum mobile iz petih kroglic... in trkava in trkava, rojevava nove ideje in deliva si misli. In sedaj končno, po tolikem času, ki sva ga rabila, da sva dodelala svoje vizije... se trkneva spet... in tokrat obstaneva v trenutku. Mislim, da sva se našla sedaj. Me zanima, koliko časa bo ta zamrznitev obstala... ker veš, da se bova mogla raziti... samo zato, da se bova spet našla. Upajmo, da po kar nekaj projektih. Danes sva si sorodna, jutri bova tujca, ampak to je vse del kreativnega življenja.

Kristina:

Tako je, definitivno...

Dejan:

To je resničnost. Če obdelava, potem je to laž, povzetki in izvlečki in oba veva, da ne odgovarjajo resničnosti. In midva kot dva kreativca podobnega razmišljanja ljubiva surovost!

Kristina:

Ja, je res, samo ne bi rada, da vstopiva v pogovor dejanskih planov, ker pač nočejo biti razkriti...

Dejan:

Je zanimivo, da bo ta stavek objavljen (smeh),  kakšna reklama! Ne bova o projektih, bova o tem, da se bodo projekti zgodili.

Kristina:

O tem ne dvomim, ker so resnično konceptualno močni, težava se ponavadi pojavi takrat, ko iščeš ljudi za ekipo, ki so podobno misleči, kar je res velik pogoj za izvedbo projektnega dela. Ugotovitev: V naši mali deželici res težko najdeš ljudi, ki bi nas, kreativce, dobro razumeli.

Dejan:

Kreativci sami po sebi ne zmoremo vsega sami. Kdo od nas pa bi se rad ukvarjal z iskanjem sponzorjev ali pr-ovcev in vsega ostalega balasta, ki sodi zraven. To ubija kreativnost že na samem začetku. Mislim, da je smrt vprašati se: Kako pa naj to naredim?! In če sem odkrit... Ne vem, kolikokrat sem se to že vprašal.

Kristina:

Ampak sva na dobri poti. Ravno zaradi naključnih srečevanj verjamem, da se vse začne pri samem človeku. Ker radi delamo, kar delamo in ljubimo svoj biznis, sva vsak na svojem koncu že srečala ljudi, ki bi skupaj res dobro sodelovali. O tem premišljujeva in obdelujeva,  vsakič vrtava v nekaj, kar mora obstajati, pa vendar še ne.

Dejan:

Ampak jaz tu vidim še en problem. Vsak kreativec misli, da je njegova ideja najboljša. Ideja je dobra šele takrat, ko je dokončno izvedena, do takrat pa je mogoče vse. Prav vse, samo dobro ali slabo ne. In da apeliram na to, kar si rekla... Ja, sva na poti! Sva na tem, da nekaj narediva. Ali je dobra ali slaba, ne veva, in to je čar tega potovanja. Radovednost, možnosti...

Kristina:

Seveda, tukaj je naloga dobrih ustvarjalcev izvleči najboljše. Realno, skupen cilj zagotavlja dogajanje. Najin je definitivno oblikovanje, ki je pač najino orodje izražanja in tu se najdeva. Kljub temu da misliva, da je najina ideja najboljša, se od tu naprej še vedno najdeva. Oblikovanje: misterija, kaj to je? Vedno znova, za vsako svaritev, ki bi jo rada pokazala. Dobro/slabo ne obstaja, jaz bi rekla mogoče pravilno in manj pravilno...

Dejan:

Ja, priznam, da sva glede na smer šolanja, ki sva jo izbrala najmočnejša v oblikovanju, modnem oblikovanju. Ampak sam sem prepričanja, da o oblikovanju nimam pojma. Pa ne iz stališča, da nisem sposoben, temveč s stališča, da ne vem ničesar o modi, ker ne verjamem v definicije. Mislim, da sva oba predvsem kreativca, ki se odzivata na dražljaje okolja in, kot si rekla, imava svoje orodje, izražanje v oblačilih. Vendar mislim, da nisva samo to. Ravno v tem trenutku sva pisatelja in misleca. In pravilno/nepravilno - čustvenih konotacij ne maram. Vem, da si mislila deluje/ne deluje, ampak saj veš, kot umetnika se morava dvigovati na subjektivno in najti objektivno sliko. In to počneva.

Kristina:

Tukaj se res nasmehnem, ker je tudi to res. V bistvu, kakor se sama sprašujem, kdo so oblikovalci, kaj jih žene in predvsem, zakaj? Odgovor je ravno to odzivanje na dražljaje okolja. Kakor si napisal, to je ena stopnja, ki je marsikateri kreativec ne razume. Jaz bi rekla, da je to stopnja umetnika, katerega definicija je, da vztraja, izraža sebe ne glede na obliko izdelka. Rekla bi tudi, da je oblikovanje oblačil samo najin najlažji način izražanja, vsaj jaz tako razumem, ker sem si odgovorila na to, kaj mi obleka pomeni, omogoča... Definitivno pa vse ne ostane pri tem. Ko gradiš koncept, mi je postalo jasno, da ga lahko uporabiš v vsakem izdelku, takrat vem, da je konceptualno dober in da imam vse možnosti kasneje, ko nastane izvedbena faza, ki je ravno toliko pomembna. Recimo slogan, kratko in jedrnato - povedati moraš bistvo. Življenje je pa, seveda, iskanje smisla.

Dejan:        

Točno tako je, kot si rekla. Vsak kreativec ima notranje motive. Vsi smo končno samo ljudje z vsemi travmami in željami. In ker smo vsi konglomerat najrazličnejših izkušenj, se različno odzivamo na različne stvari. Tako se rodi pestrost motivov. Ampak umetnik v notranjem motivu najde objektivni pogled, v katerem se lahko identificira opazovalec. Ali pa tudi ne. To je prepuščeno njemu. Sem pa prepričanja, da "overthinking" ne privede do ničesar razumljivega. Jasnost, to je najpomembnejši aspekt moje filozofije. Zato menim, da se stvari, dobre stvari, rodijo iz eksperimentov in napak, ne iz preučevanja in analize. Ta dva sta pomembna samo na začetku, ko se koncept umešča v realno okolje. In ja, obleke so najlažji način. Ampak zame osebno tudi najpovršnejši in najpovršinski. Obleka je samo obleka. Delam obleko, v kateri oseba predvsem hoče biti lepa... Ne glede na to, kaj vanjo vložim... Če ne dosežem željene estetike, nisem dosegel ničesar. Pri oblačilih se moramo zavedati in sprejeti dejstvo, da v prvi vrsti dela oblačila oblikovalec. Mislim, da je izredno zanimivo področje raziskava, oblačilo - umetniški izdelek. Ampak v končni fazi, oblačilo, ki je to našlo, ni več oblačilo. Postane objekt z vsebino, ki se ga lahko obleče.

Kristina:

Ja, in vsak izdelek oblikovalca je površinski, zato imam raje umetnike in krativce. S kančkom oblikovalca v sebi. Če razčlenim... Nebesa, sanje, lebdenje, pametne ideje in kanček realnosti. Če se osredotočiva na obleko samo - definitivno so tudi znotraj oblačilne industrije neka pravila, katera moraš upoštevati kot oblikovalec. Vse pa se določa nekako s ciljno publiko. Ta ti daje najboljše, realne usmeritve, da dosežeš svoj cilj. Nevednost obrniti v vednost in nedoumljivost v doumljuvo. Ali nekako tako, veš, kaj mislim...hmm... Lahko rečem, da je nevednost in nepoznavanje največji dražljaj. Torej, kot modni oblikovalec se konstantno srečujemo s tem. Vsak posameznik je nepoznan in ti daje občutek nevednosti... in smernice modnega oblikovanja...  nepoznavalci modnega oblikovanja ponavadi vse skupaj vržejo v isti koš. In na košu piše... Moda! Oba sva že nekaj časa nazaj to ugotovila. Pozabljajo da, ko se dvigneš nad to, vidiš, da je v sami besedi Moda veliko smeri in poti... navsezadnje, primer... naročila ali pa ciljna publika (možnost izdaje kolekcije). Skromna dva primera možnosti na premici, ki za moje pojme kaže neskončnost. Ustvariš lahko, kar hočeš, samo izmisliti in zamisliti si moraš. In pa navsezadnje izvesti, izdelati.

Dejan:

Ne razumem, kaj si hotela povedati. Imam se za nepoznavalca mode. Iskreno me ne zanima. Verjamem samo v osebno izražanje in če je to, kar ljudje oblečejo osebno izražanje in se nosi po ulicah, potem je to moda, kot jo definirajo drugi. Se pa imam za prepoznavalca stvari, ki delujejo ali ne. Stvari, ki so dobro izpeljane ali ne. Ne morem govoriti o trendih in ne morem govoriti o smernicah. Pravzaprav nočem, ker je to manipulacija. Ne maram manipulacije, raje stimuliram. In če govorim o oblekah, ločujem med delom za firmo ali delom za privatno stranko. Pri prvem nisem oseben, sem samo iskalec popolne rešitve dizajna, ki ga naredi oblikovalec nad mano. Ko pa delamo privatno mi, tako kot si ti rekla, človek, za katerega delam, predstavlja misterij in tudi s svojo osebnostjo in obliko telesa že določa smernico, v katero moram iti, da dosežem, tako kot pri prvem, popoln dizajn. Ko govorim o oblekah, vedno govorim o funkciji. Obleka mora funkcionirat, če jo človek nosi. Ampak to me ne omejuje pri iskanju navdiha...tam pa sem svoboden in konceptualen. Vendar kot oblikovalec oblačil MORAM najti STIK s človekom. Samooklicani konceptualisti, ki svojo nerazumljenost enačijo z umetnostjo in inteligenco, so naivni in otročji. In midva se najdeva ravno tu. Dovolj sva arogantna v fazi iskanja navdiha, da sva lahko nerazumljena in dovolj samokritična in človeška, da se potem spustiva na nivo, ko pozabiva na lastni ego in se osredotočiva na "stimulus" drugega. Rad uporabljam stavek...dokler ima človek dve roki, na srajci ne potrebuje tretjega rokava.

Kristina:

Jaz pa... Včasih je bolje manj vedeti in to ne pomeni ne misliti. Kar misliš, to postaneš, ampak misli, kaj misliš!

 

Kristina Lovko kot Modni Insider

Foto: osebni arhiv Kristine Lovko in Dejana Krajnika