Zagrebški Diplomiranec

16. 4. 2015 // Kolumne / Petra Cerar

Moje osebno pojmovanjenje namena gledališča in gledaliških predstav je zabava, smeh, estetski užitek, sprostitev. Spoštujem uprizoritve resnih in težkih klasičnih del, toda ko se končajo, kljub poznavanju izvirnega dela in nekaj literarnega znanja nisem prepričana, ali naj zapadem v depresijo takoj po koncu predstave ali šele čez naslednjih pet minut. Zadnjih nekaj let se tako navdušujem nad fantastično zagrebško Komedijo na Kaptolu. Odlična izvedba Briljantine in mjuzikla Janis Joplin že nekaj let nazaj, tokrat pa me je več kot prepričal Diplomiranec. »And here's to you, Mrs Robinson ...«

Ko v Ljubljani po odločitvi, da si želiš po napornem delovnem tednu prihraniti nekaj nepotrebnega rokenrola živcev, in da se ti parkirnega mesta v centru mesta sosednje prestolnice pač ne bo dalo iskati, osedlaš vlak za Zagreb, te pot najprej vodi med neslutena in do tedaj še neopažena skladišča in miniaturne vrtičke v ozadju hiš. Grafiti na stenah pojemajo premo sorazmerno z oddaljenostjo od glavne postaje, kljub vsemu pa ti dajo misliti, saj najpogosteje s kratkimi tujejezičnimi vulgarnimi nekajzložnicami najlažje zadenemo bistvo krutih življenjskih resnic.

Železna cesta proti Zagrebu nekoliko pozneje kar zajeten kos poti vodi ob Savi, ki nenazadnje povezuje kar nekaj bivših republik. Je precej opevana reka, tako v poeziji, kot v popularni glasbi. Sosedoma v kupeju zato več kot očitno na dan privrejo spomini s srednješolskih žurov in legendarnih koncertov, zato njej uide: »Saavaa tiho teče, zadnje nam je veče ...« Seveda ji prijatelj ne ostane dolžan in nadaljuje s komadom, ki prav tako vsebuje tragični element vode, njej pa se ob precej neuspelem imitiranju Kemala Montena na usta nariše privoščljivi nasmešek: »Bacila je vse niz rijeku i pošla v drugi svijet ...«

»Zaaagreb,« je nato med hitro hojo vdolž vlaka slišati sprevodnika, ki končno prekine amatersko petje. Zagreb je mesto, kjer moraš doživeti center – kofetkanje, sprehajanje mimoidočih, ljudi oblečenih po zadnji modi in mladih in starih, ki na trgu Bana Jelačića urno skačejo v modri tramvaj. Zagreb je tudi trd boj in tekmovanje s samim seboj, da ne poješ preveč znanih rezin iz tradicionalne slaščičarne – če pa se to že zgodi, potem se moraš nujno odpovedati uporabi najkrajše trase vzpenjače na svetu.

Po vsem tem se lahko zasluženo »povzpneš« na Kaptol s svojo mogočno katedralo in malo manj mogočno stavbo Teatra Komedije in uživaš v eni predstav na njihovem bogatem repertoarju. Predstava, ki je navdih našla v vrhunskem romanu Charlesa Webba, napisanem že daljnega leta 1963, ko je imel rosnih 24 let, po vsej verjetnosti vsebuje kar nekaj avtobiografskih elementov. Kultni status pa si je avtor pridobil tudi s filmom iz leta 1967, s katerim je arhetipska podoba zapeljive starejše, dobro etablirane in poročene ženske pridobila na veljavi in od takrat ima morda (skoraj) vsak mlad moški poleg svoje svoje Elaine (vsaj v mislih) tudi svojo gospo Robinson. Dialogi v hrvaščini, ki jo že od malih nog povezujem s počitnicami, morjem in brezskrbnostjo, zato zvenijo še toliko bolj iskrivo, humorno in namerno dvoumno. Predstava ponuja dve uri čistega užitka s kratkim vmesnih odmorom. Highly recommended!

Foto: Komedija, Commons, Wikimedia, Panoramio, Genius, Jutarnji